Organski biološko razgradljivi odpadki

Kaj in kam odlagamo?

V rjave zabojnike odlagamo kuhinjske odpadke in zeleni vrtni odpad:

• zelenjavne in sadne odpadke vseh vrst;
• jajčne lupine;
• kavno usedlino in filter vrečke;
• pokvarjene prehrambene izdelke;
• kuhane ostanke hrane in gnilo sadje;
• papirnate robčke, brisače in papirnate vrečke;
• odpadno vejevje, travo in listje;
• rože in plevel;
• steljo malih rastlinojedih živali;

V zabojnike z rjavim pokrovom ne smemo odlagati:

• cigaretnih ogorkov;
• kosti;
• plenic in higienskih vložkov (odlagamo jih med preostale odpadke);
• mačjih iztrebkov in fekalij;
• tekstila, usnja, gume in plute;
• mrtvih živali;
• zdravil, kemikalij, maščob ali odpadnega kuhinjskega olja, ki spadajo med nevarne odpadke.

Kako odlagamo?

Najbolje je, da biološke odpadke zbiramo v papirnatih, biorazgradljivih polietilenskih ali pa biorazgradljivih vrečkah iz koruznega (ali drugega rastlinskega) škroba. Ker pod vplivom toplote in svetlobe 100-odstotno razpadejo, odpadke lahko v rjav zabojnik odvržemo skupaj z vrečko.

Listje, plevel in druge vrtne odpadke neposredno odložimo v rjav zabojnik.

Jedilno olje, ki smo ga uporabili za cvrtje, jedilno mast ipd. zbiramo v posebni posodi, ki jo oddamo v zbirnem centru.

Kam gredo zbrani biološki odpadki?

Tovornjaki biološke odpadke pripeljejo do vrat v sklopu rdeče in oranžno pobarvanih objektov Regijskega centra za ravnanje z odpadki (RCERO) Ljubljana, kjer poteka biološka predelava odpadkov.

Za predelavo biorazgradljivih odpadkov so ključni posebni reaktorji (fermentorji), kjer poteka biološka razgradnja organskih snovi brez prisotnosti kisika – anaerobna fermentacija. V vsakem fermentorju so mešala, ki približno tri tedne zelo počasi premikajo oziroma vrtijo odpadke, ki se ob odsotnosti kisika razkrajajo, pri tem pa nastaja bioplin. Izločen bioplin zbiramo in iz njega pridobivamo elektriko in toploto, ki ju uporabljamo pri preostalih procesih.

Po treh tednih razkrojeni odpadki zapustijo fermentor in potujejo v naprave, ki pregnite odpadke ožamejo oziroma dehidrirajo. Tako dobimo suho maso, ki jo prepeljemo v zorilni del, kjer jo nekaj tednov intenzivno prezračujemo, pri čemer se še dodatno razkraja. Po nadaljnjih treh mesecih pod nadstrešnico so nekdaj biološki odpadki primerni za kompost.

Zakaj je pomembno ločeno zbiranje bioloških odpadkov?

Biološki odpadki predstavljajo približno petdeset odstotkov gospodinjskih odpadkov.

Če jih zbiramo ločeno, bomo dosegli manjšo količino odpadkov na odlagališču in s tem podaljšanje njegove življenjske dobe, manj bioloških odpadkov na odlagališču pa pomeni tudi manj toplogrednih plinov.

Zbrane biološke odpadke bomo predelali v kompost in ga vrnili v naravni snovni krog. Tako bomo preprečili onesnaževanje narave.

Kompostiranje – kako in kaj?

Biološke odpadke lahko odlagamo v rjave zabojnike ali pa jih kompostiramo na domačem vrtu.

Za postavitev bodisi lesenega ali žičnatega odprtega bodisi plastičnega zaprtega hišnega kompostnika potrebujemo 2 do 3 m³ prostora, ki je v polsenci in zaščiten pred vetrom. Hišni kompostnik naj ima neposreden stik s tlemi in naj bo z vseh strani primerno prezračen. Postavimo ga tako, da ne povzroča smradu na sosednjih zemljiščih. Zagotoviti moramo pravilno prezračevanje (enkrat mesečno preobračamo kup), da proces trohnenja poteka pravilno. Poskrbeti je potrebno tudi za zadostno vlago, kar pomeni, da se kup ne sme presušiti ali premočiti (primerna vlažnost je takrat, ko stisnemo pest komposta in se iz njega ne pocedi voda in hkrati ne razpade). Na ta način lahko doma ustvarimo lastni humus in nam ni treba kupovati umetnih gnojil, ki so nevarna za naše zdravje.

Odpadki, primerni za kompostiranje, so:

• odpadno vejevje, trava in listje;
• stara zemlja lončnic, rože in plevel;
• zelenjavni in sadni odpadki vseh vrst ter gnilo sadje;
• stelja malih rastlinojedih živali;
• lesni pepel;
• jajčne lupine, kavna usedlina in filter vrečke;
• pokvarjeni prehrambeni izdelki in kuhani ostanki hrane;
• papirnati robčki, brisače in papirnate vrečke.

Odpadki, ki niso primerni za kompostiranje, so vsi odpadki, ki se v okolju ne razgradijo, poslabšajo kakovost komposta in vsebujejo nevarne snovi:

• plastika, steklo, keramika in kovine;
• kosti in maščobe;
• ostanki tekstila;
• vsebina vrečk za sesalce;
• zdravil;
• oblanci in žagovina obdelanega lesa;
• mačji in pasji iztrebki ter plenice.

Tehnika pravilnega hišnega kompostiranja

Hišni kompostnik mora imeti neposreden stik s tlemi. Osnovna plast zdrobljenih vej poskrbi za dobro zračenje od spodaj in preprečuje zastajanje vode. Za optimalen razkrojni proces je pomembna zadostna količina kisika, ki jo dosežemo tako, da se suhi strukturni material (veje in zeleni obrez) in vlažni nestrukturni material (trava, kuhinjski odpadki) med seboj vedno mešajo. Kuhinjske odpadke in ostanke hrane je treba takoj prekriti z listjem, zemljo, travo ali rahlo zagrebsti, da preprečimo neprijetne vonjave in ne privabljamo podgan ali ptičev. V procesu razgradnje, ki poteka pri 50 do 60°C, mikroorganizmi, bakterije in glive proizvajajo humus in hranilne snovi, za kar pa potrebujejo določeno vlago. V času daljše poletne suše je priporočljivo vlaženje kompostnega kupa. Po približno šestih mesecih oz. ko je hišni kompostnik poln, njegovo vsebino preložimo. S tem ga prezračimo in pospešimo razkroj. Dozorel kompost presejemo s sitom z odprtinami 15 do 20 mm, preostanek uporabimo za nadaljnji razkroj kot strukturni material.

V zaključenem procesu kompostiranja nastane humus, ki v prsti deluje kot vpojna goba. Ta v deževnih dneh vpija vodo in jo sprošča v času suše. Humus zelo izboljša tako peščeno kot ilovnato prst in jo ščiti pred izsušitvijo in erozijo. Značilnost humusa je tudi ta, da »ozdravi« prst, saj je ta, če je obogatena s humusom, manj podvržena škodi, ki jo povzročajo bolezni in insekti. Humus je temen, zato zbere več sončne svetlobe in tako prispeva k podaljšanju sezone rasti.